Temeljni zakon Božjega življenja

»Bog je tisti, ki sodi: tega poniža, onega poviša.« Ps. 75, 8. »Torej, ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče. Rim. 9, 16, 18. »Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.« Mat. 23, 12. »Prav tako mlajši, podredite se starejšim.. V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« 1. Pt. 5, 5. »Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo.« Jak. 4, 10. »Ko še nisem bil ponižan, sem blodil, zdaj pa se držim tvojega izreka. Dobro je zame, da so me zadele nadloge, da se učim tvojih zakonov. Vem, Gospod, da so tvoje sodbe pravične, da si me v zvestobi ponižal. Ps. 119, 76, 71, 75.

Bog ne poniža ali poviša, ne zakrkne ali blagoslovi, in ne povzroči, da ne uspe ali da uspe – po naključju. To naredi vedno, v vseh primerih in vsem ljudem po določenih zakonih. Glavni zakon je zakon ponižnosti. Kaj je v bistvu ponižnost? To ni žvenkljajoč ton ali nekaj lepih izrazov. To je samospoznanje in zavzetje tistega pravega mesta, ki ti pripada. Npr. ko se mlajši podredi starejšemu, potem je ponižen. On prizna svojo mladost in se postavi pod starejšega.

V zgornjih vrsticah se govori o dveh glavnih vrstah ponižnosti. I Ponižati samega sebe. II Dovoliti, da te drugi ponižajo. Ponižnost spada skupaj z ljubeznijo k resnici. Resnica je, da je človek pogosto – na vseh področjih – previsoko. Z ljubeznijo do resnice (2. Tes. 2, 10) to priznaš, se ponižaš in podrediš, glede na luč resnice, ki sije iz Pisem, v pričevanju ali na drugačen način.

Za ponižnost prve vrste je značilno, da človek prostovoljno sodi samega sebe. (1. Kor. 11, 31-32) in se podredi – po lastni volji. Za ponižnost druge vrste je značilno, da priznaš, ko te Bog poniža ali ko si osebno sojen preko drugih oseb ali zaradi usodnih dogodkov različnih vrst. V takšnem primeru potrebuješ dodatno pomoč, da si lahko ponižen. Brez nje ne moreš priznati lastne slabosti. Ko luč na zborovanju sveti, ne da bi se nanašala na koga določenega, potem se te to ne dotakne. Mora se nanašati nate osebno, preden to tako začutiš. 

V najboljšem primeru se človek postavi v ozadje, ker vidi, da je tam njegov prostor. V drugem primeru se postavi daleč spredaj; ampak ko gostitelj pojasni gostu, da je njegov prostor bolj zadaj, se sramuje in gre takoj nazaj.

Če oklevaš, lahko rečemo, da je to ponižnost tretje vrste. In če ne priznaš in se sploh ne pustiš ponižati, potem je to nadutost in ponos – in ne dobiš ne milosti ne pomoči ne odrešenja. –

Vse to se tiče resničnosti, dejstev. Poleg tega imamo še eno vrsto ponižnosti, to je lažna ponižnost, hlinjena ponižnost. Zanjo je značilno, da imajo besede, ton glasu in izraz na obrazu izgled ponižnosti, ampak – ko pride do moči, do resničnosti – se pokaže, da je vse to zgolj igra.

Ponižati se pomeni zavzeti pravi prostor.

Biti ponižan pomeni, da te drugi s tvojo lastno privolitvijo postavijo na pravi prostor. Biti ponosen pomeni, da braniš in hočeš obdržati prostor, ki ti ne pripada. –

Elias Aslaksen

PreviousNext